A. M. Slomšek

BL. ANTON MARTIN SLOMŠEK (1800-1862)

 

Iz Slomškovega življenja

 

1800 – 26.11 rojen Slomu v župniji Ponikva

1821 – vstopi v bogoslovje v Celovcu

1824 – 8.9. posvečen v duhovnika

1825 – kaplan na Bizeljskem

1827 – kaplan v Novi cerkvi

1829 – spiritual v Celovcu

1838 – nadžupnik v Vuzenici

1846 – opat in mestni župnik v Celju

1846 – 5.7. v Salzburgu posvečen za lavantinskega škofa

1859 – prestavitev škofijskega sedeža v Maribor

1859 – 14.10. otvoritev bogoslovja v Mariboru

1862 – umrl v Mariboru 24.9.

1941 – 21.6. prenos Slomškove krste iz grobnice na starem pokopališču v kripto bazilike Matere milosti

1978 – 7.10. prenos posmrtnih ostankov škofa Slomška iz kripte frančiškanske cerkve v stolnico

1995 – 1.9. ekshumacija in prenos posmrtnih ostankov škofa A. M. Slomška v Križevo kapelo

1996 – 13.5. papež Janez Pavel II. potrdi herojske kreposti škofa A. M. Slomška

1998 – 3.7. papež Janez Pavel II. potrdi in sklene postopek za Slomškovo beatifikacijo

1999 – 19.9 obisk svetega očeta in Slomškova beatifikacija v Mariboru.

Molitev za kanonizacijo blaženega škofa Antona Martina Slomška

NEBEŠKI OČE!
BLAŽENI ŠKOF ANTON MARTIN SLOMŠEK
JE LUČ NA POTI NAŠEGA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA.
NAJ NAS SPREMLJA NJEGOV ZGLED
IN PODPIRA NJEGOVA PRIPROŠNJA,
DA BOMO V EDINOSTI S TEBOJ
IN MED SEBOJ NAPREDOVALI V VERI,
UPANJU IN LJUBEZNI IN BODO USLIŠANE
NAŠE PROŠNJE ZA NJEGOVO KANONIZACIJO.
TO PROSIMO, PO KRISTUSU, NAŠEM GOSPODU. AMEN.
OČE NAŠ… ZDRAVA MARIJA… SLAVA OČETU…

/NA SLOMŠKOVO PRIPROŠNJO NAM PODELI MILOST…
USLIŠANJA SPOROČITE NA NADŠKOFIJSKI ORDINARIAT MARIBOR/

 

Kratek življenjepis

Veličina naroda se ne meri po številu prebivalcev, ampak po duhu ljudi,
še zlasti posameznikov, ki hodijo pred njim.

Ali imamo Slovenci velike ljudi, ki so po duhu enakovredni velikim osebnostim drugih narodov?  Imamo jih, a jih preslabo poznamo in premalo cenimo.

Eden izmed njih  je vsekakor naš blaženi škof ANTON MARTIN SLOMŠEK.
Ob odkrivanju njegove osebnosti in dela ga lahko z veseljem  postavimo ob bok svetnikom in velikanom duha pri drugih evropskih narodih.

Nekateri mu to že dolgo priznavajo, drugi to šele (ali ponovno) odkrivajo.
Umrl je 24. septembra 1862 v Mariboru in bil v Mariboru na tedanjem mestnem pokopališču (sedaj nogometni stadion »Ljudski vrt«) tudi pokopan.
Mnogi ljudje so  videli v njem SVETNIŠKO OSEBNOST že začasa njegovega življenja in kmalu po smrti so začeli z mislijo na beatifikacijo.  Postopek je zaradi težavnih okoliščin  tekel počasi. Končno se je dokončal in 19.9.1999 je škofa A. M. Slomška božji služabnik papež Janez Pavel II. v Mariboru na Betnavski poljani razglasil za blaženega. Tako je škof A. M. Slomšek postal svetnik, in kot tak največji sin slovenskega naroda. Molimo pa, da bi dosegel še drugo stopnjo iste svetosti, da bi kmalu bil razglašen za svetega, kar pomeni, da bo kot svetnik predstavljen in čaščen ne samo med Slovenci, ampak v vsej Vesoljni Cerkvi.

 KDO JE BIL IN OD KOD?

Novoporočencema na Slomu pri Ponikvi Marku Slomšku in Mariji, roj. Zorko, se je 26. novembra 1800 rodil prvi otrok. Še isti dan, kakor je bila tedaj navada, sta ga botra odnesla v župnijsko cerkev sv. Martina na Ponikvo k svetemu krstu. Krstili so ga za Antona. Njemu so sledili še drugi otroci, a bi ga oče zaradi razumnosti in pridnosti želel imeti doma na veliki kmetiji. Mama ga je v svoji iskreni veri in s čutom za duhovnost videla drugje: kot mašnika. Tudi kaplan Prašnikar, ki je bil tedaj na Ponikvi, z občutkom za šolo in kulturo, se je strinjal z mamo in pripomogel, da je tudi oče pristal. Tonček je šel v šole: iz Prašnikarjeve nedeljske najprej v Celje, nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, nato v daljni Senj in končno v Celovec. Doma je postajalo žalostno: nenadoma je na porodu osmega otroka umrla mati, oče pa že pet let za njo. Dom mu je postajal tuj in Prašnikar, ki je med tem postal župnik v Olimju, vedno bolj prijatelj, vzgled in dobrotnik. Pri njem je daroval svojo novo mašo septembra 1824. Kaplanska mesta so bila blizu: na Bizeljskem in nato v Novi cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel nazaj v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, do 1838. Nato ga je pot vodila zopet proti jugu – v Vuzenico, kjer je bil šest let izredno goreč in dober dušni pastir. 1844 ga najdemo v službi kanonika na škofiji v Št. Andražu, a le za dve leti, nakar se vrača nazaj proti domu – v mesto mladosti, Celje, za župnika in opata. Ta zadnja postaja v dušnem pastirstvu pa je bila izredno kratka, saj je bil že po štirih mesecih posvečen v škofa in sicer v stolnici v Salzburgu 5. junija 1846.

V ČEM JE NJEGOVA VELIČINA?

Vsepovsod je bil zavzet duhovnik, predan evangeliju in ves v službi ljudem.

V svojem DUŠNO-PASTIRSKEM DELU se je posvečal vsem področjem. Še zlasti pa je delal za otroke in mladino. Ohranjenih je veliko njegovih lepih pesmi in basni, kjer je znal na zanimiv način povedati resnico, tako, da bi vzgajala, bodrila in pomagala človeku rasti v trdno krščansko osebnost. Jedro njegovega dela je bila skrb za zveličanje duš. Na to osnovno željo pa je vezal trud za kulturni in narodni dvig slovenskega človeka, ki ga je imel zelo rad. Moto vsega njegovega dela je povzet v stavku, ki ga je sam zapisal:

“Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne in narodne omike.”

Slomšek je velik KULTURNI DELAVEC. Dobro se je zavedal, da napredek raste preko pisane besede. Zato je najprej sam veliko pisal. Preko svojih študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, neštetih člankov v Drobtinicah in v raznih časopisih, vzgojnih knjig, kot so Blaže in Nežica v nedeljski šoli, Krščansko devištvo, Knjiga za mladeniče, vse do mnogih opisov velikih slovenskih osebnosti, tja do življenjepisov svetnikov… Skratka velik opus knjižic in knjig, tako da je za časa njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del. To je poleg vsega drugega dela velik doprinos naši kulturi. Ni pa samo pisal, ampak je k pisanju v slovenski besedi vzpodbujal tudi druge in želel preko slovenske založbe širiti dobre in poceni knjige med naš narod. Ker mu leta 1845 oblasti tega niso pustile izvesti, je začel z zbornikom Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest Iet kasneje mu je vendar uspelo, da je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja veliko kulturno in literarno delo.

Slomšek je velik VZGOJITELJ, tako po svoji praksi kakor tudi po odgovornosti in priročnikih.
V Vuzenici je kot župnik sam napisal šolski priročnik za nedeljske šole z naslovom Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Doživel je izjemen uspeh, saj je bil velikokrat ponatisnjen, preveden v češki jezik in uporabljan celo v Rusiji.
Kot šolski nadzornik je veliko delal za vzgojo in za spremembe v šolstvu tedanje Avstro-Ogrske. Sam ali s sodelavci je izdal več različic beril za slovenske in nemške šole, katekizme in pesmarice. Ko je uspel sedež škofije prenesti v Maribor, je še isto leto ustanovil bogoslovje in teološko šolo.

To je bila hkrati prva visoka šola v štajerski prestolnici in je odločilno vplivala tudi na kasnejšo rast drugih šol, saj se je s tem močno povečal delež slovenskih izobražencev v mestu s številčnim  nemškim življem.

Bil je tudi velik EKUMENSKI DELAVEC. Motila ga je needinost med kristjani, zato je vabil k delu in molitvi za preseganje medsebojne razdeljenosti. Ustanovil je bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki jo je potrdil tedanji papež Pij IX. Pridružili so se ji kristjani iz vse Evrope, bratovščina obstaja in deluje še danes.
Slomšek je kot ŠKOF ostal vseskozi zvest svojim dušnopastirskim načelom. Lahko bi rekli, da je bil župnik vse škofije. Rad je obiskoval župnije, pridigal in spovedoval. Zapisanih in izdanih je okoli 300 njegovih pridig. Kot škof se je mnogokrat obračal na svoje vernike v pastirskih pismih, saj je izdal kar šestnajst rednih in dvajset izrednih pastirskih listov. Veliko si je prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov, organiziral in sam vodil duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je vernikom želel poglabljati vero in jih bolj povezati v župnije. Veliko takih misijonov je vodil sam ali pri njih sodeloval. V Celje je povabil misijonski red lazariste, ki še danes zelo uspešno delujejo.

Največje delo njegovega škofovskega obdobja je prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Labodski dolini (ta se vije vzporedno z Dravsko dolino, v Avstriji) v Maribor in preureditev škofijskih meja. Tako je združil Slovence na Štajerskem v eno škofijo. Okrog 200 000 Slovencev je tako pripadlo mariborski škofiji. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki tako poteka še danes. Mesto Maribor pa je postalo škofijsko središče in doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, duhovnem in narodnostnem smislu.
Škofovsko obdobje njegovega življenja je bilo še zlasti težko: zaradi revolucije 1848, zaradi verske mlačnosti v ljudeh, zaradi nasprotovanja njegovemu delu za narod, jezik in slovensko kulturo.

Slomšek je bil veliki BUDITELJ NARODNE ZAVESTI. V svojih pridigah, pismih in govorih je odločno zagovarjal slovenstvo, vrednost materinega jezika in dolžnost živeli iz duhovnih in narodnih korenin. Toda nikdar ni poniževal drugih kultur ali jezikov. Njegova ljubezen do lastnega naroda zato nikoli ni bila povezana z nacionalizmom, Slomšek je vedno ohranjal pravo ljubezen do lastnih korenin in spoštovanje do vseh ljudi in narodov. Zato ostaja tako velik in posnemanja vreden, posebno v današnjem času, ko živimo v združeni Evropi, kjer je tako pomembno vprašanje utrjevanja lastne identitete evropskih narodov in obenem sodelovanje med evropskimi narodi – tako na materialnem, kakor tudi duhovnem področju.

(vir: http://www.rkc.si/slomsek/)